včasih se ti jutro postavi pokonci, veke ti je nekdo zlimal s selotejpom kot v tom&jerry-ju in še v hladilniku ni ničesar pametnega. po možnosti se ti še razlije rumenjak, ko delaš jajce na oko in se moraš it nujno še za pet minut kujat pod kovter. seveda si že za uvod spal en dremež predolgo, kar ti skrajša čas za oblačenje s predvidenih desetih minut na minus tri minute. in seveda nimaš ničesar za oblečt.

za tak primer imam v omari majico. ne ene, pet njih. ja, delam si identične kopije enega kroja majice v vseh različnih barvah in materialih. ker je to več udobna in več povabljiva majica za vsakodnevno uporabo. imam jih v omari tudi za primer popoldanskega sladoleda ali pa večerne odbojke. včasih grem v eni izmed njih na zmenek, drugo pa peljem v hribe. oblečem jo čez kopalke ali pa volneno jopico oblečem čez njo. vsaka pristaja drugi maji.

zakaj ti zdaj to govorim? ker sem jo zašila tudi zate. tukaj so tri za pokušino.

strah me je.

(subtilni glasbeni namig.)

živjo, sem maja.
in ja, kar na glas bom rekla - strah me je. da mi bodo ukradli kolo, ker sem pretirano navezana nanj. da bo nekega lepega dne kar razpadla moja dve leti trajajoča zveza, čeprav se v teh dveh letih ni zgodila niti ena stvar, ki bi mi dala razlog za tako razmišljanje. ali pa ravno zato? strah me je, da se mi bo netopir zapletel v lase. strah me je, da starša ne odobravata tega, da sem še vedno doma in ne vem čisto, kam tavam v življenju - čeprav mi tega nikoli ne pokažeta ali povesta. mogoče pa samo ne odobravam same sebe. zadnje čase me postaja strah, da me bo kdo napadel v temi. pa tega, da se bom oddaljila od prijateljev.. ali pa oni od mene. strah me je odgovornosti. plačevanja elektrike in nakupovanja hrane, službe tudi ob dnevih, ko zunaj dežuje ali pa se ti ne da iz postelje.
zdi se mi, da nisem niti približno usposobljena za življenje. rečem si, da sem pač malo neprilagojena. ker se vsi okrog mene zdijo samozavestni, karkoli pač že počnejo. ampak a veste kaj sem ugotovila?
da se samo delajo.
in včasih pomaga pogovor z ljudmi, ker potem ugotoviš, da nisi edini. da se mogoče bojijo še bolj smešnih stvari ali pa se bojijo istih, ki se zazdijo smešne šele, ko pridejo iz njihovih ust. včasih samo pogovor ni dovolj in moraš poleg njega še izpustit na plano čisto vse solze, kar jih premoreš.
ker te jutri mogoče čaka najbolj bombastičen dan, kljub temu, da je ponedeljek. vse je tako, kot mora biti in piješ ledeno kavo in uganjaš norčije in se sploh ne ustaviš in še služba do poznega večera ti ne pokvari nasmeha na obrazu.

česa je pa tebe strah?

babi vera.

baje je bila moja babica vera izjemna ženska. na žalost je nisem poznala, ker je umrla malo preden sem jaz privekala na svet. ampak v urah, ki jih preživim za šivalnim strojem, včasih razmišljam, kako fino bi bilo, če bi bila še živa. iz pripovedovanj sodeč bi se odlično ujeli.
ker je bila gospa. mati samohranilka, ki je popedenala celo družino. skuhala in pospravila in se ob sobotah ob kavi družila s sosedami. enkrat na mesec se je naša jedilnica spremenila v frizerski salon, ker si je sama delala trajno in pobarvala lase. včasih je prišla domov iz službe, si v burdi poiskala, kaj bo naslednji dan oblekla, urezala nov kostim in šla naslednji dan v njem v službo. štrikala je in vezla, prti so bili poravnani in na mizi je bil cvibelmuster.
res sem vesela, da se je nekaj te ljubezni do lepih stvari in ustvarjanja preneslo prek mojega očka še name. še vedno si včasih želim, da bi lahko namesto, da bentim v prazno, njo pocukala za rokav in jo vprašala, zakaj mi šivalni stroj spet nagaja. upoštevala bi njene drobne zvijače, ker sem prepričana, da jih je imela nešteto - vsaka dobra gospodinja jih ima. ali pa bi ji pokazala, kaj sem tokrat sešila. ta teden bi bila na vrsti za modno revijo tale obleka.

za gospoda.

skačem, hukam, valjam se. [*] 

po petkovem pohodu od okenca do okenca (v stilu 'ne, žal, to pa ureja kolegica v 112') končno lahko pišem prave račune in se delam, da sem pomembna. šivalnega stroja ne mučim zgolj v sebične namene, ampak bodo moji metuljčki krasili vratove mnogih gospodov. tak je vsaj načrt.(: 

zaenkrat si lahko ponudbo ogledate na moji sveži facebook strani, seveda pa se splača tudi pritisniti rokico, ker bom sproti objavljala vse novo nastale mojstrovine. sčasoma upam tudi na kakšne malenkosti za gospe, pa gospodične in gospodiče... pustimo času čas. vabljeni!

 

torba za čez vikend.

ideja za vikend torbo je nastala že kar precej časa nazaj, ker se mi je v omari, sicer polni potovalk, vedno nekako zgodilo, da nobena ni bila primerne velikosti za potrebščine za en vikend. saj veste - če je prevelika, boš pač vzel s seboj tri tisoč stvari, ki jih ne bi potreboval niti na safariju, ker pač imaš prostor. če pa je premajhna, ves čas na skrivaj pogleduješ, če se še drži skupaj in pričakuješ pok, ko bodo končno popustili šivi. da ne omenim brisač, zobnih ščetk in pižam, ki so navadno v takem primeru na seznamu pozabljenih stvari. ker mi je bila zelo všeč fred perry-jeva ideja o okrogli torbi (malo manj pa njihove ideje o cenah), sem si narisala in sešila svojo.

šele kakšno leto po nastanku sem jo utegnila slikat, ima pa to tudi svojo prednost - zdaj lahko potrdim, da ni samo lepa, ampak tudi uporabna in trpežna.
trije kralji (vsi ostali dobri možje so zamudili vlak) pa so mojemu fantu prinesli za darilo malo manj rožasto in rozasto različico. zdaj nimava več izgovora, da bi za vikend ostala doma!(:

zakaj je kul imeti tri brate.

včasih sem si želela sestro, ki bi razumela, kako težko je biti punca. s katero bi se lahko skupaj lišpala, ji kradla obleke in se ne bi pritoževala, da imam na steni bepopov plakat, pač pa bi ga imela tudi ona. ampak me je življenje naučilo, da je tudi življenje med samimi fanti prav fino. pa tudi obleke jim vseeno lahko kradeš, še celo bolj udobne so.(: in zakaj je imeti brate tako kul?
ker pozabiš dihat, ko se od smeha zgrudiš po kuhinjskih tleh.
poleg svoje zbirke barbik imaš še neomejeno zalogo lego kock.
ker se v pretepih  naučiš uporabljati svoja orožja, večinoma zobe in nohte.
kadar si bolan, tekmuješ, kdo ima bolj zelen smrkelj.
ker te naučijo zaflikat gumo.
vedno te gigantski plastičen hrošč pričakuje na mestih in v trenutkih, ko ga najmanj pričakuješ.
ker te totalno stlačijo na vsakem levem in desnem ovinku, ko se gužvaš na zadnjih sedežih. čeprav oči sploh ne polaga ovinkov. in še vedno se vsakič zagrebeš za sredinski sedež.
naučiš se, da ni fino na vso moč povohati popra.
krivi so za izostrene reflekse, ker se lahko v čisto vsakem trenutku zgodi, da ti nekdo zapiči prst v rebra ali pa te obrne na glavo in nekam odnese.
dajejo ti čudna rojstnodnevna darila, ki ti vedno narišejo nasmeh na obraz.
ker razviješ telepatske sposobnosti (kar pride prav pri pantomimi in zavijanju z očmi, kadar poslušaš starševske pridige).
in najboljše od vsega - ker v resnici, tudi če se vsi staramo, nikoli ne bomo odrasli. še ko bom stara 80, bom tamala, matej bi bil tamali, tudi če bi bil še večji od sedanjih 195 centimetrov. in vedno si bomo v javnosti med seboj delali sramoto z neumnimi pripovedmi in smešnimi vzdevki.

ne vem, če mi je šel kdorkoli drug v življenju tako na živce, kot so mi šli oni trije. 

in ne vem, če bom imela kdaj kogarkoli tako rada, kot imam njih, čisto vsemu navkljub.

kri pač ni voda.
(tega seveda ne poveš na glas, ker so čustva fuj. boksneš nekoga v trebuh... in on ve.)

darile.

dve ljubki ideji izpod odeje. kot po navadi, se je tudi letošnje obdarovanje začelo z besnim klikanjem po pinterestu (raje ne pomislim, koliko ur časa je šlo v to), nadaljevalo z ropotom šivalnega stroja in končalo... mičkeno kasneje, kot sem načrtovala. ampak decembra se itak vsi zasipamo z nekimi darili. a ga ni bolj fino dobit januarja, ko ga ne pričakuješ?(: