a veste, tisti upokojenci, ki se jim vedno mudi in jim zmanjkuje časa? no, zdaj jih razumem. odkar nimam več faksa, navadno niti za en dan vnaprej nimam načrta, kaj bom počela, kaj šele za en teden. pa vendar se mi potem vedno nakopiči tisoč opravkov in stvari, ki jih moram naredit in videt in hribov, na katere moram it in blaga, ki ga moram zašit in pogovorov, ki jih moram imet in sladoledov, ki jih moram pojest in - koles, ki jih moram prenovit.
sova je mamino staro roza kolo, ki sem ga podedovala nekje na koncu osnovne šole. najprej sem ga sovražila iz dna srca (roza, fuj) in si govorila, da bom kmalu kupila nekaj novega. ampak mi je prirasla k srcu. že lep čas sem razmišljala o tem, da bi jo prebarvala. in kdaj je boljši čas za to, kot med prostim letom?
tako sem postala redna obiskovalka bauhausa, poleg okvirja sem si zbrusila tudi vse prste in pobarvala lase na črno (nenamerno sicer), klet pa je postala moj drugi dom. na tržnici sem kupila košaro, pri lokalnem zbiratelju carske krame blatnik in prtljažnik, sešila sem oblekico za v košaro... in košček za koščkom se je sova spreminjala v lepotičko, kakršna je sedaj - preoblečena in pripravljena na pomlad. na veter v laseh in samotno vožnjo po toplih dišečih nočeh. na piknike v tivoliju in prevažanje mafinov v košari, pa na spontane izlete v neznano.
♥ 
♥ 
Ni komentarjev:
Objavite komentar