včasih dobesedno.
včasih pregloboko.
nasploh imam rada spomine. kaj rada, obožujem jih. včasih mi to škoduje bolj kot kaj drugega... ker obtičim nekje v preteklosti in ne znam živeti tukaj in zdaj. pa, jebiga. taka sem.
poleti smo, na morju, ravno prav 'pametni', s prijatelji načeli debato o nostalgiji. in z Gašperjem sva bila na totalno različnih straneh. on nostalgije ne mara. ker ga naredi žalostnega, sploh če je nekaj lepega, kar se je zgodilo, mimo.
in jaz?
ha, lahko se ure in ure utapljam v spominih.
današnji večer recimo. sploh ne vem več, kaj sem iskala v tisti zmedi map s slikami in wordovimi dokumenti (za katere že sto let govorim, da jih bom uredila). ampak že dve uri pregledujem stare slike. pa ne samo slik. spomine, dogodke, občutke... vidim ljudi, čutim sonce in veter, slišim glasbo, slišim smeh in solze.
in se smejim, kakšna oseba sem bila. (pre)večkrat neumna, naivna in afnasta najstnica... kakršne mi gredo trenutno blazno na živce, če jih poslušam na avtobusu. ampak pač, takrat nisem znala bit drugačna. pa ziher nisem bila tako ZELO afnasta. (ja, i wish.)
in razmišljam, kakšna oseba sem zdaj.
in se zavedam, da sem takšna zaradi vseh ljudi, ki me obkrožajo, stvari, ki so se mi zgodile, težav, ki sem jih prebrodila na poti do sem, trenutkov, zaradi katerih je bilo vredno vztrajati.
in slik, ki sem jih posnela po poti, pa čeprav s svojim predpotopnim fotoaparatom...
Ni komentarjev:
Objavite komentar