zadnje čase mam občutek, kt da je moje življenje na fast forward in ga polovico zamudim, ker se po nesreči za dve sekundi obrnem stran.
včeri sm šla v prvi razred. poslušala sm bepop in se zjokala, ker sm mogla v šoli sedet zraven fanta. vmes, tko nekje včeri zvečer, sm mal zrastla, lih tok da sm postala neumna avša, se hihitala in čakala, kdaj bom stara 19 let. in jutr se bom zbudila, stara 35 let in začela jokat, kok so bli to najboljši časi.
vse skupi je kt ena vožnja z vlakcem smrti.
najprej par minut (al pa 9 mesecev), ki se zdijo kot večnost, čakaš v vrsti. pol te posedejo v vlakec, zapnejo in še preden se uspeš premislt, da bi šou nazaj, se že pelješ.
ko te obrača na glavo, premetava, dviga in spušča, si zmeden, na smrt te je strah in pol poti mižiš. isto kt najstniška leta. stiskaš svojga soseda za dlan in razmišlaš a boš preživel, a je tud njega strah? vse kar si želiš je, da bi blo vsega čimprej konec.
čez par momentov, lih ko ugotoviš, da je ubistvu vožnja sila zabavna in v njej začneš uživat, se proga bliža koncu. ugotoviš, da je za tabo najboljši del. želiš si, da bi lahko šel še enkrat - tokrat bi vedu, kakšno srečo maš, tokrat bi meu celo pot oči odprte.
ampak ne. vlakec smrti se ustavlja in ni več poti nazaj. v rokah maš kupon za eno vožnjo, ki si ga ravnokar izkoristu. lahko se samo še ozreš nazaj z mal otožnosti, da se je vse tko hitr končal. in potem soliš pamet tistim, ki stojijo v vrsti, naj majo oči ves čas odprte in naj čimbolj uživajo.
ampak oni tega ne razumejo in bodo nardil isto kot ti.
od prvega do zadnjega.
jst sm trenutno na najvišji točki zavoja, obrnjena na glavo.
duši me pred spustom, ker nevem, če bom preživela. nevem, če si upam odpret oči. in obenem vem, da bo čist prehitr konc.
zato rabm pavzo, tok da odprem oči in enkrat vdihnem.
sam tok, da enkrat vdihnem.
(deviantArt.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar