iz meni (bolj ali manj) neznanega razloga me ta pesem spominja na enega izmed dni... skoraj tri leta nazaj? in posledično tudi na točno določeno osebo.
pojma nimam zakaj, ker sem ta komad poslušala najmanj miljonkrat, sigurno tudi pred tistim dnem.
ampak točno takrat, točno zaradi njega sem ga šele dejansko slišala.
dal mu je tisto nekaj.
zakaj?
don't cry.
in šele od takrat mi je res res res všeč.
skratka, počasi me zmanjkuje. kljub temu, da sem zaspana, utrujena in vsesplošno zmedena, bom najverjetneje zaspala z nasmehom na obrazu. to se pač zgodi, ko je za tabo vikend, prepoln najboljših ljudi, neprespanih noči in tistega pristnega, otroškega veselja.
upam, da mi bo uspelo nadoknaditi izgubljene ure spanja... če ne drugače, bo pač jutri v predavalnici en prost sedež več... (:
lahkonoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar