živjo.

moj spomin za obraze in imena ljudi je včasih precej osupljiv, zna biti tudi preklemano nadležen.
res, zapomnim si ljudi z avtobusa. in potem popoldne vidim v mestu tistega tipa, ki vsak dan hodi ob pol osmih na štirinajstko in se mi kar zdi, da ga poznam in bi ga morala pozdravit.

ampak ga ne, očitno.

problem ni toliko v ljudeh, ki jih ne poznam. pač pa v ljudeh, ki sem jih nekoč poznala, potem pa so se naše poti nekako razšle. in kaj naredimo, če se srečamo na ulici?
če se uzreš že na daleč, najprej nekaj časa precenjuješ, ali te bo pozdravil/a ali ne, naj ti pozdraviš njo... potem pa po možnosti na enem metru razdalje glavo (za skrajno nenaraven kot) obrneš stran in hodiš naprej. in on/a naredi isto.

zakaj?
pojma nimam.
ker včasih je en živjo vse, kar potrebuješ, da tvoj dan kar naenkrat postane dober. nekdo se ti nasmehne in ko mu vrneš nasmeh, se kar naenkrat počutiš desetkrat bolje. imaš občutek, da te je nekdo opazil in da si na nek način nekomu pomemben, pa čeprav samo za živjo.

včasih pa nekoga pozdraviš in ti on ne odzdravi. uf, najhujši občutek na svetu. tukaj pride na vrsto moj spomin za obraze, očitno sem pač jaz nevidna in me ljudje ne opazijo, medtem ko si jaz zapomnem VSE.
in, ironično - prav zaradi tega občutka sem sama nehala pozdravljati ljudi, razen če nisem stoodstotno prepričana, da mi bodo odzdravili.

kar je neumno, ker izpadem vzvišeno in nepozdravljalsko in tako, kot ljudje, ki jih res ne maram.

živjo, bivša sošolka, dober dan,voznik avtobusa. pozdravljeni, gospa z ulice, čau, random človek z mojega faksa, dober večer, prodajalka in nasvidenje, gospod profesor.
zakaj ne?
nekomu lahko polepšaš dan. nič te ne stane, res ne. obstaja edino nevarnost, da ti nasmeh naključnega znanca    polepša dan. in če te ne pozdravi nazaj? naslednjič mu nameni še večji nasmeh.