dež na oknu.

stvar, ki me je v celem dnevu najbolj razveselila, že navsezgodaj. (:
in to zato, ker sem pričakovala vroč in naporen dan, ko naj bi oblečena v kostum zabavala otroke na luninem festivalu. kar je načeloma super služba, ampak nekateri dnevi pač niso primerni za to. in danes je tak dan.
tako sem si vzela dan zase.
dolg zajtrk, točno tak, kot jih obožujem, brez gledanja na uro in razmišljanja, kako pozna bom danes.
kava z mami, ki jo med tednom vidim zjutraj, ko sem še preveč zalimana, da bi komunicirala, pa zvečer, ko rečem lahkonoč in se zvrnem v posteljo.
potem sem si naredila njami poletno kosilo.
sledilo je celo popoldne pospravljanja, sesanja in brisanja, da moja soba sedaj spet zgleda kot prebivališče, ne kot hlev.
ko sem se dopoldne za minuto ustavila na sredini sobe in dejansko pogledala okrog sebe, sem se kar zgrozila sama nad sabo. ja, saj nisem imela časa... ampak joj, tak svinjak? in a veste tist občutek, ko zjutraj stojiš pred omaro in nimaš niiič za oblečt? no, naslednjič ob takem momentu si bom pogledala sliko današnjega razdejanja, ko je bila cela soba nametana z oblekami in jih je bilo mali miljon. ker sem jih vsako jutro v naglici metala okrog sebe, zvečer pa nisem mogla zbrati dodatnih dveh atomov energije, da bi jih zložila.
no, ja. zdaj se počutim kot kakšna stara gospa iz reklame za kosmodisk (noge so me boleeejle, u križu me je štihaluuuu...) ampak je bilo vredno.

včasih pač zapaše deževna sobota, da pospraviš vso kramo, ki se nabira okrog tebe. in potem se utrujen zgrudiš na kavč, prižgeš svečko in glasbo, gledaš dež in pospraviš vso kramo, ki se ti nabira v glavi.
nemirne misli, dvome in zamere... in narediš prostor za vse, kar je lepega.