včasih pozabim dihat. dobesedno.
ustavit moram svoj nor tok bezljajočih misli in mislit samo na vdih, izdih. vdih, izdih.
ta teden novih začetkov, novih stvari, novih dogodivščin, novih problemov, novih izzivov me je precejkrat pripeljal do trenutka, ko sem morala reči samo stop.
med temi (morda celo pre)dolgimi počitnicami mi je zakrnel del možganov, ki organizira, si stvari zapisuje v rokovnik (in potem tudi pogleda noter, kaj mora naredit) in tudi izpolni zapisano.
nekje zadaj zadaj v možganih se zavedam, da bo vse v redu. da bom vse stvari izpeljala, da bom na poti uživala.
ampak trenutno se v ospredju repenči strah in zmedenost, občutek nemoči in blazno velika potreba po begu nekam daleč daleč stran. čeprav sem komaj dobro prišla nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar