run for your life.

spomnim se dneva, ko sem prvič šla teč, se mi zdi da je že kakih pet let od tega. no, ko rečem prvič teč, mislim prvič prostovoljno, brez namrgodenega profesorja s štoparico v roki. v resnici sem od nekdaj sovražila tek, tekmovanja v teku, štopanje teka, testiranje teka... (in velika zasluga za to gre učiteljem športne vzgoje, ampak to ni pomembno.)

potem pa sem si nekega dne rekla, da bom začela. tako zares, zase (in za svojo rit).

obula sem svoje praktično nerabljene superge, navlekla nase trenirko in odtekla po svoji ulici. 

ko sem prišla domov, sem bila najbolj ponosen športnik na celem svetu. kot da sem ravnokar postavila svetovni rekord. 

če smo iskreni, sem pretekla svojo ulico in tisto, ki je z njo vzporedna. če bi seštela, lahko takole 'od oka' rečem, da je vse skupaj 500 metrov. res blazen zalogaj! ampak takrat se mi je tako zdelo. in v resnici sem postavila rekord, svoj prvi rekord.

in iz teh petstotih metrov se je do danes razvilo veliko, veliko več.

ne, nisem pretekla maratona (in ga verjetno tudi nikoli ne bom), ne, nisem mega hitra in še vedno domov pridem popolnoma zadihana in ljubka rdečica, ki jo imajo v filmih ženske, ki gredo joggat, se pri meni razteza čez cel obraz v vseh petdesetih odtenkih rdeče.

ampak tečem RADA. prešla sem tisto magično mejo, ko se z vsakih korakom sprašuješ, koliko korakov te še loči od doma in te v resnici samo tvoji leni možgani odvračajo od tega, da bi tekel okrog celega sveta, kot forrest gump. kadar tečem premlevam dogodke, delam načrte, diham zrak, obujam spomine, stresam svojo jezo, občudujem okolico, včasih jokam, drugič se smejem. vse pravzaprav lahko povem z eno samo sliko. čeprav je reklama, je genialna. zadane bistvo. 

zame je bil danes najslabši dan letos. sploh ne vem zakaj, zadnje dni se mi zdi, kot da je vse, česar se lotim, popolnoma brez smisla, ker ne znam ničesar narediti prav. cel teden sem vase tlačila čustva, s katerimi se nisem imela časa in energije spopadati, še stvari, ki sem se jih (pretirano) veselila, so me na koncu razočarale. 

cel dan sem hodila okrog kot nevihtni oblak in moji predragi pozorni domači so z veseljem cel dan drezali v osje gnezdo, zakaj da sem slabe volje, tako da mi je na koncu skoraj odprlo pokrov, čeprav vem, da niso mislili ničesar slabega. in ob takih trenutkih ti preostane samo eno. sploh nima veze, če je zunaj minus nevemkoliko stopinj.

superge, ipod, gremo. 

in vsa jeza, negotovost, zmedenost, razočaranje, strah. vse je izpuhtelo. mogoče je fora samo v tem, da energijo, ki si jo prej vložil v negativnost, enostavno porabiš. zapraviš, je ni več, nimaš več goriva za zlivanje v motor slabe volje. ampak pomaga. res. 

eno uro po tem, ko sem prišla domov, sem dobila tak napad smeha, da sem se cela tresla. zaradi malenkosti.  če bi mi dopoldne pokazal najbolj smešno stvar na tem planetu, ne bi niti trznila. 

but hey,  it's okay. i ran today.