vse je tiho.

že zjutraj mi je pogled skozi okno narisal nasmeh na obraz.
sicer je moj dan minil bolj ali manj v znamenju branja literature in tipkanja seminarske naloge, pa vseeno sem zvečer, ko sem po treh urah 'sestankovanja' o samih prijetnih stvareh odhitela domov spat, dobila neustavljivo željo, da bi se kar odpravila na sprehod v neskončnost po tej zimski pravljici.

škripanje snega pod mojimi nogami.

delanje prvih stopinj v globok sneg, na pločniku, ki ga vsak dan prehodi na stotine ljudi. 

stopati prva.

oddaljeno hrumenje avtomobilov, ki ga uduši sneg.

snežinke, ki nežno pristajajo na moji glavi. na moji rami. na mojem nosu.

takšna brezmejna spokojnost. 

samo jaz.

in prav danes sem mogla pozabiti ključe, da se mi je mudilo domov, ker so hoteli moji spat. in nisem mogla zaviti stran od doma, stran od hrupa, stran od življenja. do konca sveta po belih poljanah.
zdaj grem spat in sanjala bom te bele poljane, delala bom angelčke in lovila snežinke z usti.

in se pretvarjala, da jutri, ko se zbudim, na cestah ne bo črne plundre, da me avtobus ne bo poškropil na poti na faks in da idila ne bo uničena.