karma.

danes sem hotela pisati o nečem popolnoma drugem, pa je moj dan spremenil tudi moje načrte.

zamujala sem (enkrat za spremembo ne po svoji krivdi) in sem se mogla po najhitrejšem postopku presvetliti iz bežigrada do ježice. pri astri sem stala na semaforju, da bom šla na postajo in seveda, tipično za lpp, sta eden za drugim prišla oba avtobusa, na katera bi lahko šla. postajala sem vedno bolj živčna in sem seveda hotela čez rdečo luč, da bi še ujela avtobus. ampak kot zakleto, na dunajski še nikoli ni bilo toliko avtomobilov kot danes, tako da sta mi oba busa ušla. super.

potem sem imela enega tistih trisekundnih brainstormingov in se odločila, da ne bom šla čez cesto, ampak bom šla rajši na drugo postajo in bom šla na štirinajstko. rečeno, storjeno. živčna stojim na postaji, še pet minut do busa, oziram se okrog sebe... in vidim, da na tekočih stopnicah podhoda nekdo leži. in se ne premika. 

takoj sem stekla tja in videla gospoda, ki je nekako zvit ležal na svojem kolesu, medtem ko so ga stopnice še vedno vztrajno pomikale navzgor. ko sem prišla bliže, ga vprašala, če je v redu in mu poskušala pomagati, da bi se dvignil, sem ugotovila, da je pravzaprav samo pijan. močno, močno pijan. seveda ga nisem mogla pustiti tam, saj se ni mogel samo pobrati in stopnice so mu sezule čevelj. in kasneje še nogavico.

in imel je kakih sto kil. okrog pa nikjer nobene žive duše. končno je prišla mimo mlada mamica s svojo punčko, pa kasneje še prijazna cvetličarka, pa oče in hčerka, pa mož in žena... 

in smo ga nekako spravili v sedeč položaj, mu dali za piti vode ter ga prepričevali da ne, res ne bo mogel kar tako sam priti domov - sploh ne s kolesom. na koncu smo poklicali policijo, da so ga odpeljali domov, saj si ga nismo upali pustiti tam, čeprav je že lahko vstal, saj bi mimogrede povzročil še kakšno hudo nesrečo.

ne vem, kakšna je gospodova zgodba. verjetno težka. v takšnih situacijah se ne znajdeš kar tako, brez razloga in iz danes na jutri. imel je poročni prstan in ključe stanovanja, vztrajno nas je prepričeval, da samo žene in policije naj ne kličemo... 

ampak ta prizor me je tako streznil. dobesedno, streznil. sovražim alkohol. in glede tega mi slovenski narod res ni všeč. ogaben mi je. ne pravim, da ne pijem alkohola. spijem kozarec vina ob kosilu, če gremo žurat, tudi spijem par pijač. ampak popolnoma normalno preživim, če ne pijem alkohola. in se mi zadnje čase vse skupaj tako upira, ker se mi zdi, da ljudje brez tega sploh ne znajo več preživeti. ne gredo ven s prijatelji, ne gredo na žur, gredo pit. pitje je postalo samo sebi namen. 

sploh ne vem, od česa bežijo. od slabih novic, od razočaranj, od samih sebe. pa saj, če ste kdaj bili ob treh zjutraj trezni v centru mesta, veste o čem govorim. prizor je res žalosten. 

ko sem se končno usedla na štirinajstko, so me najprej preplavile vse te grozne misli in vsa stvar se mi je zdela... naravnost morbidna. 

potem pa sem med vožnjo vedno bolj jasno videla, kaj se je v resnici zgodilo. in kako zelo dobro mi je delo. zadnje čase vedno bolj izgubljam vero v ljudi, neznancev me je strah in z grozo gledam, kam gre ta svet. 

priložnost, ob kateri se je to zgodilo, je bila sicer taka kot je pač bila, ampak danes sem spet videla smisel v vsem. sedem ljudi, popolnoma naključnih znancev, se je danes povezalo med seboj, pokazalo solidarnost, pomagalo nekomu, ki je to pomoč potreboval. nismo ga pustili tam, nismo rekli - ah, še en pijanec, spravili smo ga domov. in upam, da je zdaj z njim vse v redu. 

in to mi daje neskončno upanje, saj je nekje znotraj nas še vedno tisto dobro in svet le ni tako pokvarjen, kot se zdi. če samo pomislim, kako je bilo par mesecev nazaj, ko sem si deset metrov od svojega doma zvila gleženj. bolel me je tako močno, da se nisem mogla pobrati s tal. vse stvari so se mi raztresle po tleh in sploh nisem vedela, kje imam telefon. sedela sem v luži plundre in vse kar sem lahko naredila je bilo, da sem se živalsko drla od bolečine.

in glej, na semaforju je čakala ženska, ki je prišla do mene, mi pomagala vstati in mi pobrala stvari. dala mi je telefon, da sem poklicala brata, ki mi je potem pomagal nazaj domov. sploh se ne spominjam dobro, če sem se ji lepo zahvalila. upam, da ve, kaj je storila zame. in da sem ji hvaležna. takrat sem bila tako v šoku, da njene pomoči pravzaprav nisem hotela, ker me je bilo malo sram in sem ji govorila da je v redu, da lahko kar gre...

zakaj si ne pustimo pomagati, kadar imamo težave? vsak jih ima, ti zdaj, jaz jih bom imela jutri. 

in če jih lahko premagamo skupaj, zakaj bi jih vsak sam? 

jaz danes pomagam tebi, ti boš jutri pomagal meni. 

karma. 

naključja. 

božja volja. 

imenujte tako, kakor je vam drago. samo pomagajte.