ugh.

zadnje tri dni se skrivam. pretvarjam se, da sem padla v časovno luknjo in da bo, če počakam samo še trenutek, zunaj pomlad in ne ta belina in mraz. pravkar sem pogledala zelo cukrast film, prebrala zelo cukrast blog, že par dni sem v takem jokcastem obdobju in še jutri se spet postaram za eno leto, zato naj mi bo oproščeno, če bo ta blog popolnoma zmeden.
na avtobusu so vsi ljudje konstantno živčni. vključno z menoj. sploh če se vrata nočejo zapret in stojiš na vsaki postaji deset minut in sneži in je še voznik živčen. in lačen potuješ eno uro in pol s faksa.
če ste kdaj dvignili pogled z ekrana svojega telefona (ali pa ste ravno govorili po telefonu, tako da ste lahko gledali okrog) ste mogoče opazili, da nihče ne gleda več nikamor drugam, kot v svoj telefon. (oziroma ipod, kindle, iphone, karkoli že). no, pravzaprav težko krivim ljudi, odkar se skozi okno ne da gledat, ker je polepljeno z reklamami. največja bedarija, kar sem jih kdaj videla.
moje najljubše početje med vožnjo z avtobusom je bilo opazovanje kapljic, ki polzijo po oknu in se združujejo v eno veliko kapljo. zdaj mi ob tem postane slabo, ker gledam skozi pikice.
in avtobusi me dušijo. hočem se voziti s kolesom.
z vetrom v laseh, ki mi potem dišijo po pomladnem zraku, čeprav tega nihče ne verjame in morda to vonjam samo jaz.
življenje dajem na pavzo in si govorim - ko bo pomlad, bo bolje.
lahko bom več tekla. imela bom več energije. šla bom v london. ne bom se sekirala za malenkosti. oropala bom svet metraže in šivala do onemoglosti. imela bom navdih za pisanje blogov. imela bom metuljčke v trebuhu. vse bo dobilo smisel.
kje si pomlad, zdaj te pa že res, res, RES, RES reeeeeeeeeeeeees težko čakam.

Amanda Seyfried - Little House