ena najljubših smešnic, ki jih moji starši radi pripovedujejo o časih, ko sem bila majhna, je zgodba o smrekah.
kot otrok sem se bala mnogih nerazložljivih stvari, mlinčka za kavo na primer, pa sesalca (s tem se še vedno ne razumem najbolje). če so hoteli za silo pospravit stanovanje, so me morali peljat k sosedi. ampak nobene izmed teh stvari se ne spominjam.
se pa spominjam, kako sem med nevihtami stala pred balkonskimi vrati, strmela ven in se na ves glas jokala. bila sem neutolažljiva in ko so me vprašali, kaj neki je narobe, sem vedno odgovorila isto: smreke se bodo skrivile!
no, po popoldanski apokalipsi se mi ta strah sploh ne zdi tako neutemeljen.
odrasli RES nimajo pojma.
(mogoče bi se zdaj že poačsi morala prištevat med njih, ampak se ne bom. zanalašč!)
Ce se samo spomnim kako ukrivljeni so bori na morju in vsakic znova se cudim, ko brije burja in si predstavljam, da je to samo del tistega, kar se tam dogaja pozimi. Groza, vetra me je res strah in drevesa ob takih nevihtah res vedno bijejo bitko. Tako da strah je popolnoma utemeljen :)
OdgovoriIzbrišioh ja, o burji rajši sploh ne razmišljam... res obožujem morje in bi se najraje preselila nekam na obalo, ampak se na koncu vedno spomnim na zimsko burjo. brr!
Izbriši(da ne omenjam moje jutranje poti do službe, s podrtimi drevesi čez pločnik. kolesarjenje čez ovire! (: )