na tem mestu.

na tem mestu uradno ustanavljam novo športno panogo.
gre za izredno priljubljen šport, ki smo se ga verjetno večinoma igrali v svoji mladosti, obuti v seštrikane štumfe, ki nam jih je babica podarila za prejšnji božič, potem pa smo nekje na poti v takoimenovano odraslost izgubili smisel za zabavne reči in zdravo rekreacijo, zato je potonil v pozabo. govorim seveda o drsanju po parketu v volnenih štumfih. tistih za v pancarje. (in za v gojzarje za v kuhno, ajga.)

zadnjič sem gledala svoj ubogi, izmučeni stari pulover, ki mi je služil toliko mrzlih dni in nisem imela srca, da bi ga enostavno vrgla v smeti, ker je zmuckan in skrčen in prekratek in utrujen. pa sem se odločila, da iz njega naredim štumfe (in rokavice, o tem kdaj drugič). in hjo, kakšni štumfi so to nastali!
neizogibno je bilo, da se zadrajsam po parketu v naši dolgi predsobi. in da se mi pridruži matej. in da potem narediva tekmo, kdo se bo zadrajsal dlje. in kdo ima lepšo tehniko. in kdo se bo bolj zašvicalful. in kdo ne bo padel na rit. (:

zato, dragi moji, ustanavljam novo športno panogo. ker se mi zdi nujno, da se vsi spomnete, kako fino je to. in si prej ko mogoče navlečete ene volnene štumfe in se greste dričat po parketu.
in čez deset let, ko bodo na olimpijskih igrah ljudje postavljali rekorde (na pistah parketa, ki jih bodo kot pri curlingu loščili pred njimi, v vseh mogočih vzdržljivostnih disciplinah, kot je na primer parket z veliko vsebnostjo trsk), se bom spomnila na ta večer. večer, ko sem se zjokala od smeha na tleh predsobe in je bil četrtek in je bilo spet vse popolno.