ključ.

sem človek, ki pač pozabi doma ključe. 

najbolje seveda, ko sem še mlada in pridem domov ob treh zjutraj in nočem budit staršev (ker potem vejo, da sem prišla domov ob treh zjutraj, zlomka), zato kličem brata, ki sploh ne živi več doma, da mi prinese svoje ključe in grem lahko po eni uri sedenja na stopnišču končno spat. in sem potem deležna zafrkavanja še vsaj dober mesec, itak. 

popravek, bila sem človek, ki pozabi doma ključe. 

to se mi že res dolgo ni zgodilo, ker grem od doma vedno s kolesom. in če hočem priti do kolesa, moram odkleniti garažo - kar se naredi s ključi. če jih nimam, pač ne morem od doma in to opazim. (: 

mi je pa zato danes uspel presežek zmedenosti in neumnosti! ko sem s kolesom prišla do prijateljice in hotela zaklenit ključavnico, nisem našla ključev. nikjer. trikrat pregledala vse žepe in na koncu klicala brata.

in ja, pustila sem jih na zunanji strani garažnih vrat. genij.