zmaga.

šiviljske bolečine in špikanje v hrbtu, od bucik popikan jezik, od likalnika poparjeni prstki. pred očmi se mi še vedno prikazuje pikasto blago in po vsej verjetnosti ga bom še sanjala.
ampak sem tako zelo vesela. za mano je supertečaj in danes sem domov prišla s srajco v torbi. s srajco, narejeno tako dobro stokrat bolje in lepše, kot tiste, ki jih lahko kupiš v trgovini. narejena iz oblačka v moji glavi, prelita na kroj in sešita z mojimi lastnimi rokami (in veliko pomoči moje zveste spremljevalke višnje).
in čeprav mi je cefrala živce cel vikend in sem na poti domov zamudila tri avtobuse in potem zmrznjena pešačila tri postaje, mi vseeno ni dalo miru in sem z zadnjimi atomi energije dokončala še poslednji šiv.
in če bi imela še pikico energije, bi ostala pokonci celo noč in naredila še gumbe. pa je nimam. zato sledi nadaljevanje v prihodnjih dneh, ko bom obesila na klin stvari, ki mi kradejo veseli december (beri: faks) in samo ustvarjala in se družila s kulskimi ljudmi in pila kuhančka. ja!

tele besede sedijo med osnutki že od začetka decembra. šele ta teden sem si vzela prosto deževno popoldne in do onemoglosti najprej šivala gumbnice na ostanke blaga, na koncu pa premagala tremo in jih naredila še na srajci.
in voilá, tukaj je. čisto prva, čisto moja - srajca bluza, kot me je popravila moja draga mati. naj slike govorijo zase, preden na glas priznam, da sem vseeno čisto mičkeno ponosna nase. (: