les je lep.

vzameš tisti dve vejici, ki te že dva meseca potrpežjivo čakata na okenski polici in se sušita.

greš v klet in nasekljaš vejici na kolutke, ki po možnosti niso čisto enakih debelin.

zalepiš na podlago, pri meni je bil to filc, dodaš verižico.

in veselo nosiš. (: 

take stvari delam, namesto da bi se učila.
edino, kar me mičkeno moti je, da je filc malo premehak in se verižica upogiba. zato zdaj zbiram ideje in pogum, da ga še z nečim premažem, da se strdi. verjetno bom poskusila kar z mekolom.

pa še par besed o snegu, oziroma bolj o cestnih delavcih in slovencljih, ki skidajo samo 1x1 meter pred svojim vhodom, sneg pa namečejo pred sosedovega.
kako lahko cestno službo in vse državljane naše (podalpske!) deželice vsako leto sneg tako preseneti?
če se zjutraj zbudiš in je vse belo, to pomeni, da bo zunaj sneg. tudi na tvojem avtu, tudi na cesti. tako lahko predvidiš, da bo pot v službo potekala počasneje kot druge dni, zato greš od doma malo prej. ali pa (bohnedej!) obuješ nepremočljive čevlje in greš peš, sneg ne grize. pravzaprav je mehak in lep in tih in če si pustiš, ga v roku petih minut škripanja pod nogami kar vzljubiš.
in ne, cestne službe pač ne morejo splužiti cest še preden zapade sneg. če komaj vidiš svoj nos, ker tako močno sneži, potem ti ne pomaga, da plug vozi po isti cesti vsake tri minute. ker bo čez tri minute isto! in potem se dedki po poročilih kregajo, da so cestarji (ki delajo že celo noč in cel dan) nesposobni.
skratka, sneg je kul! (: