kako sem postala fitneser.

ne ravno najbolj po svoji volji. saj vem, da deset stopinj ni ravno temperaturni optimum naše zime, ampak moram reči, da me takšno vreme sploh ni motilo. idealno je bilo za tek po okoliških poljih in gozdičkih (kolikor jih ljubljana pač premore).
no, zdaj je smrtno nevarno iti na šmarno goro (in v bližino živalskega vrta, haha). kot sem se naučila lani, je gležnjem nevarno celo lovljenje avtobusov in čeprav občudujem vse, ki jih te dni vidim teči, mogoče vseeno nisem tako prepričana v svoje motorične sposobnosti.

in sem se vpisala v fitnes. današnje ugotovitve:
- ne maram fitnesov.
- nabildani petnajstletniki me spominjajo na racmana jaka.
- deset kilometrov opazovanja okoliških dreves in občasnih veveric mine neprimerljivo hitreje kot nepremično strmenje v zaslon tekaške steze/uro/tla.
- ko po skoraj eni uri stopiš dol s tekaške steze, se tla ne premikajo več, čeprav se ti zdi, da bi se morda morala.
- tekaške steze so drek.
- nimam tricepsov. v mojih rokah jih preprosti NI. verjetno jih je bog dodelil kakšnemu petnajstletnemu nabildancu/racmanu jaki.
- če se ti zdi genialno, da te na končni postaji čaka avtobus, pomisli še enkrat. ker se ti lahko zgodi, da notri odurno smrdi po cigaretah, potem pa še deset minut stojiš na tej isti končni postaji, ujet v smrdljivem avtobusu, medtem ko se mimo nje pelje najprej en bus, ki bi te hitreje pripeljal domov... in potem še en. in se ti smejeta vbrk. in se ti zdi, da moraš to z nekom delit, zato pišeš blog.

lahkonoč.