ta veseli dan žena ali žene gredo na češko.

iskreno povedano pred enim mesecem nisem res verjela, da se nam bo uspelo uskladiti - šest študentk s popolnoma razsutimi urniki, ena od njih mama, poleg tega pa še naši gostitelji. ha, pa se nam je! še dobro. (:
in v soboto ob nehumani peti uri zjutraj (v mojem primeru s prespano budilko in brezglavim tekanjem po stanovanju z eno obuto nogavico, zobno ščetko v ustih in tlačenjem še zadnjih stvari v kovček) smo se udobno namestile v avto in se odpeljale brnu naproti.
že na začetku smo se pozabavale s tehniko; kar nekaj časa smo potrebovale, da smo prepričale garmina, da bi vseeno rade šle po avtocesti, da gremo ven iz slovenije in da NISMO kolo, temveč avto. (: potem sva s katarino vsaka trikrat pritisnili vse gumbe na radiu, da bi predvajal ali pa vsaj izpljunil kaseto, preden sva sklenili, da je očitno pač pokvarjen in bomo glasbo poslušale drugače.
po malo manj kot šestih urah vožnje smo prispele na češki beverly hills, v šlapanice. tam s svojim možem in dvema krasnima sinčkoma živi nežina sestra marija. sprejeli so nas, kot da smo del družine in nam ob skupnem kosilu povedali, kaj vse se nam splača pogledati. tako smo soboto in nedeljo preživele v centru brna, premagovale tisoče stopnic v zvoniku najlepše cerkve, si ogledovale grajske ječe, poslušale češko mašo, šle na dalijevo razstavo, pol ure gledale opice v živalskem vrtu, kupovale same nujno potrebne stvari v ikei in še in še. (:
skratka, staro mestno jedro brna je res lepo, s svojimi ogromnimi trgi in neverjetnimi pročelji hiš. mene nasploh na potovanjih najbolj fascinirajo veličastne cerkve, ki jih tam res ne manjka. na gradu špilberg si ljudje pogrnejo dekico in si naredijo piknik ali pa se usedejo v grajsko kavarno in naročijo pivo. in čeprav ti ob pogledu na račun sprva ni prav prijetno, ker preseže številko 100, potem trikrat s kalkulatorjem preračunaš znesek v evre, ker kar težko verjameš; za pičlih pet evrov dobiš celotno kosilo po naročilu, najboljše kosilo sem jedla za samo tri evre, kava stane okoli 80 centov, kepica sladoleda okrog 40 centov... tudi vstopnine so poceni, posebno za študente - tam nekje okrog treh evrov.
živalski vrt naj bi bil načeloma med slabšimi na češkem, vendar je med njim in tem v ljubljani ogrooomen prepad. tam so vse poti tako lepo urejene, steklena stena ene od restavracij celotna meji na kletko s tigrom, pa tudi na splošno imajo živali veliko več prostora. res vredno ogleda.
po sproščenem dopoldnevu smo se v ponedeljek odpravile proti domu. vmes smo se ustavile še na dunaju, ki je bil najbolj nenačrtovan del poti, zato smo se tam najbolj zgubljale, obenem pa se je zato zgodilo največ smešnih in neumnih stvari. še vedno imam pred očmi katakombe neumnih avtocest, ki ne peljejo nikamor in ano, ki z odpetimi škornji teče iz avta in sprašuje romune, kam moramo iti. ko smo končno našle center, smo zapeljale v parkirno hišo z wc-ji, ki bi jih pripisal luksuznemu hotelu in za dve uri parkiranja plačale več, kot za dva cela dneva parkiranja v centru brna. pogledale smo si strogi center dunaja, se zapeljale mimo schönbruna in se odpravile proti ogromnemu primarku - vseeeno je bil to izlet šestih žensk. (:
no, na poti tja smo se izgubile neštetokrat (ne hecam se, avstrijci res ne znajo označevat cest in gradit izvozov) in če imam danes na glavi kak siv las, je to od tega. prišle smo tja čisto prepozno in pregledale samo polovico trgovine, preden so nas vrgli ven. vseeno smo uspele nakupiti kar nekaj stvari in potem na bencinski črpalki zmagoslavno pojedle gurmansko večerjo - vsaka svojo konzervo tune.
že na poti v brno je bil avto kar precej poln, saj je vsaka prišla v kompletu s svojim kovčkom, spalno vrečo in armafleksom, vendar pa smo pot nazaj preživele popolnoma zagrajene z vrči, kozarci in svečkami iz ikee, s steklenicami češkega piva in povrhu vsega še vsaka s svojo ogromno primarkovo vrečko.
domov sem prišla popolnoma utrujena in se samo zgrudila v posteljo. obožujem spontana potovanja, pa čeprav samo za tri dni. ko prideš domov poln spominov in se kar smehljaš sam sebi vbrk ob podoživljanju. in imaš potem še večjo željo, da bi nekam odpotoval. (: