v moji glavi je tole sicer objava minulega nedeljskega večera, potem pa sem dobila par življenjskih lekcij, zaradi katerih so načrti splavali po vodi. bottom line: če se ne ustaviš sam, te bo ustavilo tvoje telo. dobesedno.
tako sem v nedeljo zvečer komaj prišla do doma, kjer sem se vrgla na jogi/kavč/počivalnik v svoji sobi in pol ure zbirala moči, da bi vstala, poplaknila lekadol z vodo in se odvekla do postelje en meter stran. ne spomnim se, da bi me že kdaj tako hudo bolela glava. naslednji dan je bilo sicer bolje, še vedno pa sem imela vročino, zato sem ostala doma. in si gori dela navkljub vzela prosto deževno dopoldne, v postelji srebala čaj in po (pre)dolgem času brala knjigo. na eks, 300 strani naenkrat. najboljši ponedeljek daleč naokrog!
seveda me je gora dela počakala, zato sem potem daleč v noč pisala seminar, pa naslednji dan še enega... in tako pridemo na današnji dan. ko so končno za menoj vse predstavitve in me čakajo le še izpiti (ta malenkost!).
nazaj k ribam! moj očka, ribič pepe, je v nedeljo praznoval svoj rojstni dan in že od lani se mi je v kotičku spomina skrivala tale preprosta ideja, ki mi je bila všeč, takoj ko sem jo videla. on navadno s svojih vikend odklopov na morju prinaša prave ribe... medtem ko se jaz na čolnu bolje znajdem pri lovljenju sončnih žarkov in namakanju nog. sem mu pač dala tako ribo, ki jo znam ujeti. mogoče pa ni opazil, da je v resnici čokoladna. (;
(kar je še sploh fino pri ribah: to je itak taka lahka in zdrava hrana, tako da jo lahko brez slabe vesti poješ. vsem čevapčičem navkljub. :D )
Hudo. :) Meni so take ribe ljubše kot tiste (žive ali mrtve) prave. :)
OdgovoriIzbriši