živjo, sem maja.
in ja, kar na glas bom rekla - strah me je. da mi bodo ukradli kolo, ker sem pretirano navezana nanj. da bo nekega lepega dne kar razpadla moja dve leti trajajoča zveza, čeprav se v teh dveh letih ni zgodila niti ena stvar, ki bi mi dala razlog za tako razmišljanje. ali pa ravno zato? strah me je, da se mi bo netopir zapletel v lase. strah me je, da starša ne odobravata tega, da sem še vedno doma in ne vem čisto, kam tavam v življenju - čeprav mi tega nikoli ne pokažeta ali povesta. mogoče pa samo ne odobravam same sebe. zadnje čase me postaja strah, da me bo kdo napadel v temi. pa tega, da se bom oddaljila od prijateljev.. ali pa oni od mene. strah me je odgovornosti. plačevanja elektrike in nakupovanja hrane, službe tudi ob dnevih, ko zunaj dežuje ali pa se ti ne da iz postelje.
zdi se mi, da nisem niti približno usposobljena za življenje. rečem si, da sem pač malo neprilagojena. ker se vsi okrog mene zdijo samozavestni, karkoli pač že počnejo. ampak a veste kaj sem ugotovila?
da se samo delajo.
in včasih pomaga pogovor z ljudmi, ker potem ugotoviš, da nisi edini. da se mogoče bojijo še bolj smešnih stvari ali pa se bojijo istih, ki se zazdijo smešne šele, ko pridejo iz njihovih ust. včasih samo pogovor ni dovolj in moraš poleg njega še izpustit na plano čisto vse solze, kar jih premoreš.
ker te jutri mogoče čaka najbolj bombastičen dan, kljub temu, da je ponedeljek. vse je tako, kot mora biti in piješ ledeno kavo in uganjaš norčije in se sploh ne ustaviš in še služba do poznega večera ti ne pokvari nasmeha na obrazu.
česa je pa tebe strah?
Ni komentarjev:
Objavite komentar