v celem svojem devetnajst-in-še-malo-letnem življenju sem se imela čast udeležiti na precej majhnega števila porok. sploh glede na vse prijatelje, ki me obkrožajo... ne vem, mogoče se pa samo jaz družim s takimi ljudmi. vsak drugi teden sem poslušala, da se poroči teta, pa bratranec, zdaj sestra, stric v drugem kolenu.... in ja, bila sem ljubosumna. (:
ne vem, kaj je na porokah takega, da so mi neizmerno všeč.
priznam, da sem ena izmed tistih, ki težko zadržuje solzice ganjenosti, vzdihuje nad nevestino obleko in nasploh neskončno uživa v takšnih pocukranih ceremonijah.
čeprav mi zadnje čase potem še par dni po poroki ostane nek sladko-grenak priokus ugibanja (in z njim tudi dvomov), če bom tudi jaz kdaj doživela svojo poročno pravljico in še bolj pomembno - s kom?
(da ne omenjam, da se potem zapletem v neskončna razmišljanja propadlih zakonskih zvezah, o tem kako zvezo obdržati... razmišljanja take vrste pa so v veliki nevarnosti, da se sprevržejo v razmišljanja o splošnem propadu vrednot in tako naprej. hm, pošteno sem skrenila s teme. (: )
če se vrnem na začetek, enkrat pomežiknem in si spet nastavim optimističen pogled na svet:
nisem bila na veliko porokah, letos pa se je poleti poročila sestrična in jutri bo v zakonski stan stopila še njena sestra. ker sem septembra še uživala (letos prav poletne) počitnice in imela neskončno veliko časa, sem se čestitko za ano in gašperja spravila delat sama. nastalo je tole:
in ker pač ne smem delati razlik, sem kljub drastičnemu pomanjkanju časa ta teden spacala skupaj še nekaj za evo in jerneja:
če mi jutri ostane še kak drobec energije in časa, pa mogoče pride na vrsto kakšen raznežen sestavek o ljubezni... (:
Ni komentarjev:
Objavite komentar