On.

ne maram velikih začetnic in jih ne uporabljam, razen v uradnih pismih. niti kadar pišem imena.

ampak On ni navadna beseda ali zgolj naslov. 

On je sinonim za toliko stvari, da moram nekako pokazati, da je več kot le on. 

sploh ne vem, kje začeti.

pred skoraj desetimi leti sem ga prvič videla. s prijateljico je hodil v glasbeno šolo in ko sem ga videla enkrat, sem jo vsak teden pospremila do vhoda, samo zato, da se je pripeljal s kolesom mimo mene in sem bila pomirjena. 

vmes sem skoraj pozabila nanj, potem pa sem se vpisala na isto gimnazijo kot on in točno vedela, med katerim odmorom se nahaja pred katero učilnico. čisto tako, spotoma.

vsako nedeljo sem ga videla v cerkvi. (kako prešernovsko, škoda da ne živim v trnovem.)

včasih sem ga srečala na cesti in doživela srčni zastoj.

poznam ga torej samo na videz. ki pa, moram priznati, ni slab. ni tipičen 'lepotec', poln samega sebe in lep samo zaradi tega, ker se je tako odločil sam. je tip brezčasne lepote in bo lep tudi, ko bodo njegov obraz zgubala leta izkušenj in si bo morda pustil rasti brke.

ampak kar je pomembno - ker mi je bil pač na pogled všeč, sem ga opazovala, se občasno trudila, da bi se po nesreči zabila vanj, ujela njegov pogled ali kako drugače sprožila proces spoznavanja. to sem delala... (pre)več let. stavit grem, da on pojma nima, kdo sem jaz. če bi me srečal na cesti, me verjetno ne bi prepoznal, čeprav me je videl (in me še vidi) parkrat na teden.

ko pa jaz srečam njega, srečam moškega svojih sanj. srečam svojega ženina, srečam očeta svojih otrok. 

ker sem si v glavi o njem ustvarila popolno sliko tega, kar naj bi popolni moški zame bil. on ima vse, česar si na moškem sploh lahko želim in me ima rad. pardon, bi me imel rad. če bi se poznala. če ne bi bil samo oblak v moji glavi. iluzija. 

resnica je, da ga ne smem nikoli spoznati. če bi spoznala njega, bi se mi porušili vsi gradovi, kar sem jih kadarkoli zgradila v oblakih in vse opeke bi mi popadale na glavo. ker ni popoln. ker pač nihče ni popoln.

je samo plod moje domišljije.

mislim, da se čisto vsak lahko zaljubi v kogarkoli si naključno izbere, točno tako kot jaz.

edini problem pri tem je, da nisi zaljubljen v človeka, ampak v svoje sanje. in medtem ko ta oseba mirno hodi po svetu, ne vedoč, kaj se dogaja v tvoji glavi, ti iščeš nekaj, česar nikoli ne boš našel. 

zakaj? ker obstaja samo v tvoji glavi. superca.

On.