in to mi ni všeč, ker vreme čisto preveč vpliva na moje razpoloženje.
včeraj, tik preden sem zaspala sem imela v glavi točno ubesedeno počutje v moji glavi... pa se mi je zgodilo to, kar se pač vedno zgodi:
pa vseeno, razmišljanje je šlo nekako takole.
če si predstavljam svoj tok misli, odločitve in razmišljanja kot nitko, ki me vodi skozi dneve, je poleti ta nitka popolnoma zravnana. teče in tudi če se kje razcepi, grem po eni izmed poti in je vse v redu. če pa ni, se sploh ne sekiram. potujem naprej.
trenutno pa imam v glavi klobčič sfecljanih nitk, kot bi jih v tace dobila histerična mačka in jih razcefrala in zavozljala. sploh ne vem, kje se me drži glava, kaj hočem, kaj moram, kam naj grem najprej, kaj naj si zapomnim in kaj pozabim.
zato potrebujem sonce, da me raztrese, napolni z energijo in mi pove, da bo vse v redu. da pretirano razmišljanje škoduje.
ampak vse kar dejansko lahko naredim je, da zlijem vase še zadnji požirek kave in se spravim za knjige. ker moram obdržat povprečje, drugače mi naslednje leto zois ne bo več hotel plačevati kavic in sladoledov. in ker hočem imet tri mesece počitnic, če je že začetek poletja tako drekast.
in si mogoče še enkrat zavrtim tale komadič, zaprem oči in si predstavljam, da je poletje. samo za tri minutke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar