ljubljana ljubljena.

že od nekdaj sem nagnjena k zamujanju. zamujam zato, ker mi gre na živce, če ljudje zamujajo. smešno, ane.
in včeraj je bil slab dan za odločitev, da ne bom več zamujala. prišla sem pet minut prekmalu in potem čakala  pol ure. ampak me to začuda sploh ni spravilo v slabo voljo. ker - poletna ljubljana. oh!

Trkaj - Ljuba Ana

razgret asfalt, živahne ulice in mirna ljubljanica. mešanje vseh mogočih glasov in parfumov, ko hodiš med množico ljudi, ki so končno prišli iz svojih skrivališč, kamor so se zatekli med popoldansko vročino.
skrinje, polne vabljivih sladoledov vseh barv in okusov, kavarne, polne veselih ljudi.
park zvezda, v katerem se zlekneš na travo in se ustavi čas.
granitne kocke, ki delajo težave damam v petkah, vendar dajejo mestu prav poseben čar.
mesarski most, vedno bolj poln zaobljub ljubezni, ključavnic, katerih ključe je odnesla ljubljanica v ritmu lenobnega toka.
grad, ki mirno počiva na vrhu hriba in ti nudi razgled na mesto luči, ki odenejo ceste v nežno ogrinjalo.
tista hiša, v kateri bom nekoč živela in seksi vodnjak, v katerega se bova neke vroče poletne noči s klaro vrgle... ker pač take stvari počneš, ko si mlad in neumen.

včasih mi paše samoten sprehod skozi mesto. med katerim sem sama, a nikakor ne osamljena. z mano diha moja ljubljana.