tisti ponedeljek.

ponedeljek, na katerega sem prelagala vse stvari, ki so me mamile...
preživela sem zadnji izpit (in drznim si trditi, da ga bom tudi opravila) in napočil je obljubljeni dan svobode.
zjutraj so me zbudili zvoki nevihte, kar me je spravilo v neizmerno dobro voljo. ker pač obožujem grmenje in rohnenje narave. prav ta nevihta pa me je potem prisilila v preživljanje dneva na kavču, namesto da bi letala okrog po tisočih opravkih, ki so v planerju napisani pod današnjim datumom.
sem imela pa vsaj čas, da sem počistila zalogo slik, ki se mi je nabrala v zadnjem času... in našla sem tole poletno poslastico, ki je še nisem delila z vami. nastala je že aprila, za nežin rojstni dan, ampak je tudi trenutnim razmeram več kot primerna, sklada pa se z mojim življenjskim vodilom; sladoleda ni nikoli preveč.
tale tortica je bila čokoladna (biskvit sem naredila kar iz recepta za mafine s koščki čokolade) z vanilijevo kremo (zelo gost puding + stepena sladka smetana... lahko bi jo jedla z žlico!).

to soboto pa smo imeli veliki družinski piknik za zaključek šolskega leta in rojstne dni preteklih mesecev. bil je točno tak piknik, kot mora biti: žar in pivo, vročina in sladoled. streljanje z vodnimi pištolicami in tete, ki ob tem vreščijo. pa stric, ki se na koncu pojavi izza hiše s šlaufom v roki in veselo polije vse navzoče, da s(m)o premočeni do kože. kolesarska eksmedicija na savo, mivka med prsti in klobuk, ki ga odnese veter. prvič po mnogih letih nam jo je celo dež prizanesel in na koncu dneva smo ga kar malo pogrešali, saj ga ni piknika brez pravega naliva in bežanja v garažo s krožnikom čevapčičev v roki. (:
no, že cel teden pred tem sem med branjem skript v glavi načrtovala torto, ki sem jo naredila. prvič sem se spopadla s tičino maso in... boj je bil hud. mogoče je bilo prevroče, mogoče sem bila utrujena, mogoče sem v teh letih pozabila, kako se oblikuje plastelin, ampak težko verjamem tistim, ki mi zatrjujejo, da je to nekaj najbolj enostavnega. zato pa toliko bolj spoštujem tiste, ki jim mojstrsko uspe.
skratka, posledica kronične zaspanosti, vročine in koncerta, ki se je odvijal na stadionu pod mojim oknom in je v mojo kuhinjo pošiljal svoj TUM TUM TUM TUPTUPTUPRUPTUP TUM TUM TUM BAMBAMBAM (ni bil preveč prijeten, ne), je bila, da sem torto, dve minuti preden sem jo končala, prevrnila dol z mize. najprej sem se čisto mičkeno pojokcala, saj sem se počutila, kot bi me nekdo brcnil v trebuh (sama sebe pravzaprav), potem pa sem le s težavo za silo vse spet sestavila skupaj. rezultat je precej pomečkana in posedena torta... ampak vsi moji sorodniki so jo navdušeno pomljaskali, kljub vsem ražnjičem pred njo. seveda, saj je bila nutellina, spodnje nadstropje z dodatkom višenj, zgornje pa z bananami in mandlji. naj se torej poletje tudi uradno prične!