műsli za ob štirih zjutraj.

včasih se ob popolnoma naključnih trenutkih zamislim, kako bi bilo, če bi ta isti trenutek lahko gledala skozi druge oči. pa ne oči nekega neznanca, ki pač tri metre stran prečka cesto in me opazuje. 

skozi oči tiste osebe, ki naj bi me poznala najbolje, osebe, ki je v največji meri kriva za vse dobre in slabe izkušnje, ki so me oblikovale v to, kar sem danes. skozi oči maje iz preteklosti.

na primer v trenutku, ko sem v petem razredu odtekla 1000 metrov; en sam kilometer, zaradi katerega sem skoraj izkašljala pljuča, zasovražila sebe, cel svet in telovadbo nasploh. kako bi se počutila, če bi se videla čez deset let (kar pomeni včeraj), ko sem z dvanajst kilometrskega teka priskakljala polna energije in s polnimi pljuči svežega zraka?

če bi v trenutku, ko je zagledala najlepšega tipa na šoli, mu sledila na vsakem koraku in mi poročala o vsakem njegovem premiku... videla, da bosta čez par let, ko se na faksu razlike med generacijami malce zabrišejo, postala sošolca, vsak dan sedela v isti klopi in se lahko brez konca pogovarjala o vsem in ničemer? in da pri tem ne bo omedlevala?

da bi pri rosnih desetih letih, ko je brez volje do življenja ležala v postelji in so ji zdravniki rekli, da bo verjetno po hitrem postopku umrla, če preneha jemati zdravila, videla sebe danes. kako polna življenja razsvetljuje dneve vsem svojim bližnjim, žari od zaljubljenosti v objemu svojega dragega in je brez kakršnih koli zdravil zdrava dvajsetletnica. in bolj živa, kot kadarkoli.

kot v filmih, ko se v hitrem posnetku odvrtijo vsi trenutki, ki so povezani z nekim dogodkom ali osebo.

saj vem, takšna razmišljanja so popolnoma neumna, zapravljanje časa in energije. ampak ob trenutkih, ko padaš v črno luknjo, ko se ti cel svet postavlja na glavo in ne veš več, kaj je gor in kaj dol... ob teh trenutkih bi bilo prijetno videti, da bo nekoč še vse v redu. da se stvari nekako postavijo na svoje mesto, ko za to napoči čas in ko ugotovijo, kje točno to sploh je. 

dogodkov pač ne moreš prehiteti, še preden se zgodijo. in včasih moraš najprej enkrat, dvakrat, devetkrat storiti nekaj narobe, da ugotoviš, kako se to stori prav. bi bilo pa priročno imeti gumbek na robu možganov, ki bi ga lahko prestavil na off, kadar podivjajo.