zadnji teden mi čas mineva s svetlobno hitrostjo... in čeprav se mi zdi, da sploh ničesar ne počnem, sem se danes ozrla nazaj in ugotovila, koliko se je v resnici zgodilo.
ugotovitve tega tedna:
- lahko prekolesarim 140 kilometrov v enem dnevu, vključujoč dva morilska klanca in pri tem ne umrem. ne umrem niti naslednji dan, ko kolesarim po nadnadležnem makadamu, postanem pa precej nataknjena in je z mano ob taki priložnosti mičkeno težje shajati.
- obožujem morje. znova in znova, pozimi in poleti, popoldne in ob enih zjutraj, če se kopam ali pa če ga samo vonjam. prav tako obožujem zvoke grmenja in strele. če se dež meša s penastimi valovi, toliko bolje.
- nikoli nisi prestar, da bi šel v gardaland in se na vlakcih smrti drl kot jesihar. in res je tisto o strahu, da je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. in smeh je najboljša vadba za trebušne mišice.
- maribor je neverjetno lepo mesto in sramujem se, da sem to odkrila šele po dveh desetletjih svojega življenja. enkrat bom šla na popoldanski tek ob dravi in bo fino.
- portoroški cacao je moja najljubša sladoledna destinacija.
- čeprav so počitnice izjemno prijetne, ne morejo trajati večno. ker brez dela ni jela in če ne bi bilo vmes dela, ne bi potrebovali počitka in tako ne bi bilo počitnic in ker so izjemno prijetne, bi bila to neizmerna škoda. in tako je treba it malo delat in biti urejen in urnikast in načrtovalski in oktobrski. vesel začetek vam želim, študentje. (:
Všeč mi je objava, ker so mi zmer ušeč vse tvoje objave, plus ker se sama tut najdem v takem opisu, približno takem. ;)
OdgovoriIzbriši