grem mimo svoje gimnazije in ugotovim, da je minilo že osem svetlobno hitrih let, odkar sem prvič prestopila prag te hiše, ki se mi je takrat zdela gromozanska. in letos jo zapušča moj mali bratec. [od katerega sem v resnici že zadnjih n let manjša.] koliko ljudi, zgodb, solz in smeha so videle te stene.
stojim na semaforju, ker je rdeča luč in razmišljam, kolikokrat sem že stala prav tam. sama, še z nekom, v supergah, z dežnikom, razočarana, s kolesom, vesela, hiteča.
tam se je zgodil tisti bežni objem v naglici. tam sem jedla sladoled na poti nazaj v šolo, s polno glavo maturitetnih skrbi. tam sem objokana gledala, kdaj bom šla lahko čez rdečo luč in šprintala do doma.
jaz grem vedno naprej in se morda nikoli več ne vrnem tja. drevo na vogalu pa je vedno prav tam. pri njem se dobita prijatelja, nanj se polula pes. gleda sveže zaljubljene pare, ki drug drugega gledajo kot največji čudež. posluša glasne prepire in daje senco starčkom, ki komaj stojijo in čakajo na zeleno luč. pozimi stresa sneg s svojih vej na glave godrnjajočih ljudi, da se imajo nad čem pritoževat.
to drevo ima na zalogi tisoče naših zgodb. to drevo verjetno ve več o meni, kot jaz sama.
in mogoče bom šla mimo njega čez petdeset let, ko bom peljala vnuke v park. ali pa bom sprehajala svojega psa, če bom takrat mogoče že imela rada živali. kaj veš, kaj vse se lahko zgodi.
in drevo bo še vedno tam. upam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar