ash.

to so čudni časi zame. obenem se mi dogaja premalo in preveč stvari. 

in tale zadnja pošiljka zime... me resnično utruja. saj ne, da ne maram tega puhastega snega. ubožec ni nič kriv. ampak res mi manjka sonca, smeha in pomladne brezskrbnosti. tako sem narejena in tole me že pošteno zdeluje. skupaj s ponovnim začetkom faksa pa je sploh dobitna kombinacija. 

v resnici sem že v četrtek hotela napisat blog, pa potem v vsej norišnici nisem imela časa.

včasih se sprašujem, kaj se dogaja z mojimi možgani. poleg tega, da se med časom, ko bi morali absorbirati enormne količine znanja, raje zamotijo s tem, da mojim rokam ukazujejo, kako premikati svinčnik, da bo v zvezku nastala nova čečkarija (namesto zapiskov)... se večkrat zjutraj zbudim in ko me zadane, kaj sem sanjala tisto noč, lahko rečem samo: a res, možgani. a res.

no, četrtek je bil tak dan. verjetno vsi poznamo občutek, ko se iz morastih sanj zbudiš utrujen, prestrašen in dobesedno zamorjen. no, meni pa se je zgodilo popolnoma nasprotno. zbudila sem se naspana, nasmejana, z metuljčki v trebuhu. ko sem se zavedela, kaj sem sanjala, sem se seveda spet vprašala, kaj je narobe z menoj. predmet mojih sanj je bil namreč prijatelj, ki ga videvam vsak dan. in do njega nikakor nimam metuljčkastih občutkov, vsaj ne kadar sem budna. ko sem jedla zajtrk in se spominjala sanj, ki so bile take žive, kot že dolgo ne, sem samo upala, da ga danes ne srečam. 

seveda pa je bil prvi človek, ki sem ga zagledala, ko sem vstopila v avlo faksa, mi namenil svoj nasmeh in me prijazno pozdravil za dobro jutro. (: oh, kako smešno.

zadnje dni se sploh težko spravim iz hiše. pretvarjam se, da sem medved, da je pod dekico na kavču moja jama, v kateri bom počakala, da spet posije sonce in zadiši po prvih trobenticah in spomladanski ljubezni. tokrat pravi, ne le takšni v sanjah. v moji jami pa odmeva glas emeli sande, ki se ga nikakor ne naveličam. 

            Emeli Sande - Clown                                                        Emeli Sande - My Kind of Love